Potovanja so me začela zanimati, ko sem še kot otrok, na televiziji
gledal eno oddajo v kateri so gostili nekega popotnika, ki je potoval po
Kitajski. Takrat sem si rekel, da bom tudi jaz nekoč potoval. Potem sem se včlanil
v klub Popotnik, ki je imel vsak prvi ali tretji, ne vem točno, predavanja na
strojni fakulteti v Ljubljani. Za prvi maj je klub organiziral potovanje na
Malto in Sicilijo, pa sem se prijavil. To je bilo moje prvo potovanje, takrat
sem bil star devetnajst let. Še isto poletje pa sva se z bratom, ki je bil
tedaj star 16 let, odpravila na prvo samostojno potovanje. Cilj je bila Turčija
in Irak. Doma sva rekla, da greva Grčijo, ker starši nebi razumeli po kaj v
Turčijo, se manj pa Irak. Takrat Turčija še ni bila toliko turistična dežela,
kot je to danes in je na splošno veljalo, da te tam lahko samo okradejo,
zaprejo....... No to potovanje se je končalo bolj neuspešno, kot ne, saj se je
iz planiranih treh tednov potovanje skrčilo na en sam teden. Vendar neka volja
je ostal in v Turčijo sva spet šla, še isto leto. Vsega za deset dni, ampak
bilo je v redu. Potem je prišel več letni premor s potovanji, saj so me
zanimale bolj druge stvari, predvsem zabava..... No pa tudi delal sem veliko.
Potem pa sva se leta 1997 z bratom le odločila, da temu narediva konec in da
nekam greva.
Venezuela mi je bila dokaj neznana dežela. Veliko bolje sem poznal
Ekvador in Peru, pa tudi Kolumbijo ter Bolivijo. Vsa znanja teh dežel sem
pridobil z branjem knjig in raznih potopisov slovenskih popotnikov, ki so
zahajali v te dežele. Tako, da sva se v začetku z bratom bolj navdušila za
Ekvador ali pa Peru. Malo naju je skrbela le deževna doba, ki naj bi bila
decembra in januarja v teh deželah na vrhuncu. Potem pa mi je v knjigarni prišla
pod roke knjiga od Venezuele, ki je bila polna slik. Takoj sem se navdušil nad
lepotami narave, pa se sušna doba je bila takrat v Venezueli in odločila sva
se da greva v Venezuelo.
Letalo sva imela iz Dunaja preko Londona, do Caracas-a. Vožnja z avionom
je kar nekako minila, čeprav tista med Londonom in Caracas-om se je kar vlekla.
Ko sva opravila carinske formalnosti, naju na letališču pokliče k sebi neki
človek v uniform. Sprva sem mislil, da to
spada še v carinski postopek. Vprašal je naju kam greva, pa sva rekla da v
Caracas in potem naju pelje do taksija. Vprašava taksista za ceno in ta pravi
trideset dolarjev, rekla sva da je preveč. Možakar naju nato odpelje do mini
busa, tu je bila cena pet dolarjev za oba. Plačava, potem pa ta možakar reče
da morava še njemu plačati pet dolarjev, ker naju je pripeljal do busa. Seveda
plačava. Med vožnjo do Caracasa opazujeva vse okoli sebe. Mislim da sv bila,
kar malo iz sebe, saj sva prišla v deželo, ki je veliko za nami, z veliko revščino,
kriminala, umazanijo.... Srečala sva se z realnostjo, da to le ni vse tako lepo
in preprosto kot izgleda iz knjig. Če bi imel možnost iti takoj domov z
avionsko karto, ki je bila datuma tri tedne kasneje, bi se takoj odločil za to
možnost. Ko z mini busom prispeva v mesto, spet pride do naju neki možakar in
vztrajno sprašuje, kam greva. Bratu sem rekel naj se obnaša, kot da ga ni, ker
mi ni bilo do tega da bi spet komu kakšno provizijo plačeval, da me bo
pripeljal do avtobusa.
Najprej sva bila namenjena v Ciudad Bolivar, iz tam pa na ogled najvišjega
slapa na svetu. Iz Caracasa sva hotela čim prej ven. Mini bus naju je pustil na
glavni avtobusni postaji. Iskala sva avtobus za C. Bolivar, tisti možakar pa se
še kar ni dal in je že petnajst minut hodil za nama. Avtobusa nisva našla,
tako da sva potem, kar možakarja vprašala, kako v C. Bolivar. Rekel je nama,
da s te avtobusne postaje ne vozijo avtobusi v Bolivar in da je treba do druge
postaje z taksijem. Pelje naju, do taksija, kjer se dogovorimo za ceno, pričakovala
sva, da bo nama rekel ta možakar za provizijo in sva se na hitro usedla v
taksi, da se temu izogneva. Potem sva pa videla, da je taksist, plačal temu človeku,
kot za provizijo, ker naju je pripeljal do njega in mu zrihtal posel.
Potem sva le prišla na pravo avtobusno postajo, kjer pa sva se spet srečala
z težavami. Mislila sva da bova lahko avtobusne karte plačala z dolarji.
Vendar za dolarje ni hotel nobeden slišati. Potem pa se je le našel nekdo, ki
je bil pripravljen zamenjati dolarje v bolivarje. Seveda za precej nižjo ceno,
kot uradno.
Vstopila sva na avtobus, bil je kar moderen, mogoče celo malo boljši
kot vozijo pri nas. Vožnja je bila kar v redu prve pol ure, potem pa je naju začelo
zelo zebsti. Klima je bila verjetno na minmum stopinj. Mislim, da jih je bilo v
avtobusu največ 12 do 13 stopinj celzija. Midva sva bila oblečena v kratkih
rokavih in nisva imela pri sebi nič drugega, tako da sva zelo zmrzovala, do
prve postaje. Spomnim se da me je tako zeblo, da sem k sebi stisnil torbico od
fotoaparata, ampak ni kaj dosti pomagalo.
Bila je še tema, ko smo prispeli v Ciudad Bolivar. Avtobusna postaja, je
bila bolj zanikrna kot ne. Kar malo strah je naju bilo. Odločila sva se da v
temi ne bova hodila nikamor in da počakava da se zdani, potem pa bova poiskala
hotel. Da se je zdanilo sva čakala približno dve uri. Niti ni bilo tako hudo.
Prvo prijetno presenečenje, je bil taksi s katerim sva se peljala do
hotela. Bil je velik, trideset let star, ameriški avto, ki ga je že dodobra
nadelal zob časa. Tudi šofer je bil zelo prijazen.
Ko naju je taksi pripeljal do želenega hotela, je bil ta zaprt. Šla sva
pogledat v enega čisto zraven, vendar je bil zaseden. O zasedenosti nisem bil
čisto prepričan. Verjetno sva izgledala preslaba gosta za ta hotel. Par sto
metrov stran sva našla kar v redu hotel. Bilo je dokaj čisto. Sicer brez oken,
kar sva kasneje ugotovila, da še bolje, saj ni notri pritisnila vročina. Na
recepciji, je delal neki moški, ki sva mu hotela dopovedati da bova ostala, do
naslednjega dne popoldan. Španščine nisva znala ne eden ne drugi čisto nič.
Nekako smo se dogovorili in fant je postavil ceno za dan in pol s čimer sva se
strinjala in plačala.
Najprej sva se malo spočila, potem pa sva šla na ogled mesta. Mesto je
bilo po svoje kar zanimivo in za južnoameriške razmere kar lepo urejeno.
Najprej sva sklenila, da greva nekaj poštenega pojesti, saj nisva jedla že cel
dan. Našla sva neko lepo urejeno restavracijo, sicer prazno. Rekla sva si kar
bo pa bo. Natakar je bil verjetno tudi lastnik in na vsak način je nama ponujal
ribe iz reke Orionoko. Ni se nama zdelo, da bi bile te ribe lahko dobre, pa tudi
najesti sva se nameravala pošteno in zato sva hotela jesti nekaj normalnega,
preizkušenega. Oba sva naročila
isto. Gobovo juho, solato, neko pečeno meso ter pečen krompir. Vse je bilo kar
v redu, porcije so bile velike, pa tudi okus ni bil slab. Razen juha ni bila
gobova, ampak iz nekih rakov, verjetno iz reke Orionoko. Janez je pojedel samo
kar je bilo tekočega, jaz sem pa rekel, kamor je šel bik, naj gre pa še štrik,
pa sem pojedel še tiste rake. Za vse skupaj sva plačala dvajset dolarjev, kar
je za Venezuelske razmere kar veliko.
Hotel sva imela v bližini letališča. Šla sva se pozanimat, kako je
ogledom narodnega parka Canaima. Ta narodni park je poznan po veliko slapovih.
Najbolj pa je poznan Salto Angel, najvišji slap na svetu. Visok je skoraj tisoč
metrov. Našla sva neko agencijo, ki se ukvarja z organiziranjem prevoza in tur
v narodnem parku Canaima. Najni prvotni cilj je bil, da odletiva v kraj Canaima,
od tam pa s čolni po reki do slapa Angel. To bi trajalo približno tri dni.
Vendar so nama v agenciji povedali, da sedaj s čolni ni mogoče po reki, ker je
sušna doba in je premalo vode, da bi se lahko šlo s čolnom, po reki.
Predlagali so nama enodnevni izlet, z ogledom Canaime in prelet Salto Angel, z
avionom. Cena je bila kar visoka, stopetinsedemdeset dolarjev po osebi. Za ceno
se nisva nič pogajala, vendar mislim, da če bi se bi lahko prišla vsaj
petindvajset dolarjev ceneje po osebi. Dogovorili smo se da prideva naslednji
dan zjutraj na letališče.
Zjutraj sva morala kar kmalu vstati in se odpraviti na letališče. Pilot
je deloval malo utrujeno in nekdo je povedal, da se ga je prejšnji večer
napil. Let z letalom je bil kar zanimiv. Pod nami so bile reke, močvirja in
neprehoden gozd.
Kakšno minuto ali dve pred pristankom sva pod sabo zagledala pravi raj.
Jezero, slapovi, čudovita narava,....Potem smo pristali v Canaimi. Pristanek je
bil sicer malo čuden, saj pilotu ni uspelo čisto zravnati letal in smo
pristali malo pod kotom. Takoj po pristanku sva morala plačati takso za
nacionalni park, ki pa ni bila visoka.
Ko sva čakala vodiča sem imel v sebi en čuden občutek. Občutek da mi
v tem raju nekaj manjka. Kljub temu da sem ob sebi imel brata, sem se počutil
zelo sam. Premišljeval sem kako bi bilo lepo če bi imel resno punco in bi bila
ona sedaj z mano. V tem primeru bi mi bilo res lepo, tako pa sem imel občutek
da mi nekaj manjka. Pa še domotožje me je dajalo, kot vse dni na tem mojem
prvem večjem potovanju. Koga pa ne na prvem potovanju. Malo je takih ki jih ne,
še manj pa takih ki bi to priznali.
Na kasnejših potovanjih me je domotožje in želja da bi imel s sabo kakšno
resno punco čisto minilo. Najbolj sem se navadil potovati z Janezom. Imela sva
iste želje kaj si ogledat, pa tudi za pogovarjat sva se imela ves čas kaj.
Potem je kmalu prišel tudi vodič, ki je bil zadolžen za naju. V najini
skupini je bil še en francoz. Prijazen fant, ki je bil že kar nekaj mesecev na
poti, vendar je nekje v srednji ameriki hudo zbolel. Iz letališča pa do obale
jezera je bilo samo kakšnih dvesto metrov skozi goščavo.
Potem smo zagledali jezero in nekaj mogočni slapov, ki so se zlivali v
jezero. Niso bili sicer bog ve kaj visoki, tam do deset, petnajst metrov. Vodič
je vprašal, če si želimo iti pogledati kače ki jih imajo mrtve v kozarcih z
alkoholom. Francoz je bil takoj za, midva pa nisva bila preveč navdušena saj
sva vedela, da naju bo potem malo strah ko se bova kopala v vodi. Kajti oba je
strah kač. Kače so bile take kot so bile, niso glih zbujale kakšnega hudega
straha. Potem pa jih je začel vodič opisovati. Za prvo je povedal da če te piči
njen strup deluje na srce in se ti ta po tolk in tolk časa ustavi. Za drugo je
rekel da ti odpovejo roke in noge. Za tretjo da strup deluje na možagane. Za četrto
pa je povedal, da strup prizadane možgane, jetra, ledvica, ohromi roke in noge
in da zelo hitro deluje. Menda da v petnajstih minutah. Je pa tudi ta kača zelo
napadalna in da če se sooči z človekom na manj kot sedem osem metrov ga takoj
napade. Enkrat so menda našli mrtvega domačina, ki je imel štiriinšesdeset
ugrizov od te kače. Mogoče je vodič pretiraval mogoče pa tudi ne. Naju je pa
je bilo kar malo strah.
Vkrcali smo se v čoln in se zapeljali do slapov. Od blizu smo videli, da
je slap v deževni dobi veliko bolj mogočen. Videlo se je da slapu malo
primankuje vode. Je pa bilo vseeno lepo videti.
Izkrcali smo se na drugi strani jezera. Potem pa nadaljevali pot čez
gozd. Nakar smo prišli še do enega jezera. Tudi ta je bil sanjsko lep. Okoli
jezera je bila mivka iz katere so na vsake toliko časa rastla nizka drevesa.
Predlagali smo da se malo okopamo.
Voda je bila prijetno topla, vendar čisto črna. Zato sem imel malo slab
občutek, ker sem se bal da bi bila lahko kje kakšna kača. Vodič je povedal,
da je voda črna zaradi listja, ki odpada z dreves. Povedal je tudi da vode ne
smemo piti, ker bi sicer dobili hudo drisko. Ko pa bi se enkrat navadili na to
vodo bi jo brez težav pili. Jaz imam na potovanjih vedno probleme z zaprtostjo,
zato vedno s sabo vzamem odvajalne tablete. Na misel mi je prišla ideja da bi
popil malo te vode in potem nebi bilo treba jemati tablet. Bolj naravno. In spil
sem par požirkov. Driske nisem dobil.
Na koncu jezera je bil mogočen slap. Kakšnih dvajset do trideset metrov
visok. Vendar je kazal hudo pomankanje vode.
Ko smo se nehali kopati smo se peš odpravili do njega. Pod njim, oziroma
kar v njem je bila speljana potka. V deževni dobi, ko je veliko vode, ta potka
vodi v notranjost slapa. Tako da imaš na eni strani vodo, na drugi pa steno.
Ko smo priplezali na vrh slapa smo imeli izreden razgled. Na eni strani
so bilo mogočne gore (tepuji) in neprehodna džungla, na drugi strani pa
prelepa savana in indijanske koče.
Pravtako je bil tukaj tudi lep prostor za sončenje in kopanje. Prav za
to smo ga tudi izkoristili.
V Canaimi nas je čakalo izvrstno kosilo. Porcija je bila sicer malo
premajhna po tako napornem dnevu. Počasi sva z Janezom že čutila prve znake,
da naju je opeklo sonce.
Čas je hitro mineval in počasi se je bilo treba odpraviti proti letališču.
Na poti pa sva doživela dva lepa presenečenja. Najprej sva videla ljubko
opico. Prvič, da sem videl opico v naravi. Vodič naju je opozoril naj bova
previdna, da nama nebi kaj ukradla. Vendar ni, saj je bila zelo boječa. Malo
kasneje sva videla še velikega papagaja.
Poslovila sva se od vodiča in francoskega prijatelja, ter se vkrcala na
letalo. Sledil je še panoramski prelet čez slap Angel.
Ko smo leteli proti slapu sva imela kaj videti. Spodaj reke in neprehodna
džungla, tik pod nami ali pa ob nami, pa tepui. Gore ki očarajo.
Prišli smo tudi do slapa Angel. Škoda le da je bil pretok vode zelo
majhen. Sušna doba, ni kaj. Vseeno pa je bilo kaj videti. Jaz sem sicer bolj občudoval
samo goro- tepui, s katere pada slap.
Pozno popoldan sva se vrnila nazaj v Ciudad Bolivar. V hotelu sva še za
eno urco zaspala, potem pa sva začela pakirati stvari saj sva se odpravljala na
avtobusno postajo. Najni naslednji cilj je bilo mesto Santa Eelena, ki je izhodišče
za treking na goro Rorarimo.
Ko sva prišla do recepcije hotela tam ni bilo nikogar, da bi oddala ključ.
Plačala sva že pri prihodu. Mislila sva že pustiti ključ in oditi. Potem pa
je le prišla ena ženska.
Lepo sva se poslovila, ona pa je od naju hotela da plačava. V angleščini
sva razlagala da sva plačala že pri prihodu nekemu fantu. Ona angleščine ni
razumela midva pa španščine ne. Je pa bila videti baba zelo 'zajebana'. Tako
da sva ji s težkim srcem še enkrat plačala dan bivanja, čeprav sva bila samo
pol dneva.
Na avtobusni postaji sva našla moderen avtobus. Nočna vožnja nama je
kar ugajala. Vmes je bilo sicer nekaj vojaških kontrol, kjer so pregledovali
dokumente.
Še ponoči sva prišla v Santa Eleno. Avtobusne postaje niti ni bilo. Šofer
je nas odložil kar nekje ob cesti. Pojma nisva imela kaj in kam sedaj. Potem pa
sva se odločila, da se odpraviva peš proti mestu. Počasi se je delal dan. Ob
cesti naju negdo ogovori če želiva hotel. Res da sva iskala hotel, vendar se
nisva odločila za tega, ki ga je ponujal moški. Zdel se je nama preveč
vsiljiv in zgledal je prevarant. Kasneje sva se pogovarjala z enim nemcem in
nama je povedal, da je on bil v tem hotelu in je bil v redu. Se pravi sva
naredila napako.
Približno sto metrov naprej zagledava lepo urejeni kompleks kjer odajajo
sobe. V sprejemni sobi se dogovorimo za ceno in nepreveč prijazna gospa naju
odpelje v sobo. Na prvi pogled je vse zelo v redu.
Od vožnje in napornega prejšnjega dneva ko sva bila na ogledu slapa
Angel, sva utrujena zaspala. Zbudil sem se kakšne štiri ure kasneje. Najprej
sem pomislil, če sem mogoče zaprt v kakšni pečici za peko mesa, tako je bilo
vroče. Kmalu se zbudi še Janez in mi pove da se je zaradi vročine zbudil že
prej in je preveril, če sem sploh še živ. V taki vročini bi lahko človeka
kaj kmalu zadela kap.
Potem sva ugotovila zakaj taka vročina. Streha je bila v bistvu zamo par
milimetrov debela pločevina, ki se je na soncu segrela krepko čez pedeset
stopinj.
Šele takrat sva začela dobro čutiti posledice sonca od prejšnjega
dneva. Tako hudo opečen nisem bil še nikoli v življenju.
Sklenila sva da greva čimprej v mesto, da se izogneva najhujšemu soncu.
Imela sva namen poklicati domov, saj se domačim še nisva javila iz Venezuele.
Pa tudi kakšno kremo za sončenje bi bilo pametno kupiti. Še bolj pametno tako
za po sončenju.
Kar nekaj časa sva iskala pošto. Potem pa sva izvedela, da na pošti se
ne da telefonirati, ampak da ima telefoniranje čez televizija. Potem sva našla
eno njihovo poslovalnico in uspešno telefonirala domov. Je pa kar koštalo. Na
kasnejših potovanjih sem za komuniciranje večinoma uporabljal internet, ki je
neprimerno cenejši.
Na ulici naju neki človek vpraša če bi menjala denar. Vljudno sva
rekla da ne in odšla naprej. Ta pa je potem za nama zelo naglas vpil. Obrnila
sva se in se mu malo postavila nazaj. To ga je utišalo. Midva pa sva šla s
slabim občutkom naprej. Čeprav si nisva priznala drug drugemu sva se kar pošteno
prestrašila.
Trgovino, kjer prodajajo razne kremice, tudi za sončenje sva komaj našla.
Imeli pa so zelo majhno izbiro kreme za sončenje. Jasno, saj domačini je
vrjetno ne potrebujejo. Kupila sva dve. Eno zaščitni faktor pet, Venezuelske
izdelave in še eno majhno tubico, ki je imela zaščitni faktor petnajst.
Izdelana pa je bila nekje v Evropi. Je pa bila zelo draga. Če se prav spomnim
okrog dvajset dolarjev.
Opekline od sonca so bile zelo resne. Bila sva tako opečena, da sploh ni
bilo za zdržati. Pomagala sva si tako, da sva si z mokrimi brisačami dajal
obkladke na mesta, kjer sva bila opečena. Čeprav je bila ura manj kot poldne
sva se odločila, da ta dan ne greva več ven iz sobe.
Dan sva prebila večinoma v senci bližnjih dreves. V sobi je bilo še
bolj neznosno vroče. Kasneje je tudi zmanjkalo vode. Ugotovila sva da vodovod v
tem mestu sploh ne deluje. Če hočejo ljudje imeti vodo jo morajo pripeljeti s
cisternami, ki jo potem prečrpajo v vodnjaku podobnem zbiralniku vode. Voda pa
je na voljo če se to odloči šef in odpre ventil. Šef pa je bil zelo verčen
in je bila voda bolj malokrat na voljo.
Na kosilo sva šla kar v restavracijo čez cesto. Dobila sva jedilni list
in naročila najbolj preprosto stvar. Ocvrti pišanec, pomfrit krompir in mešano
solato. Restavracija ni dajala videza, da bi bila hrana lahko okusna. Vendar je
videz varal, saj je bilo vse zelo okusno. Pa še natakarica je bila izredno
prijazna.
Po kosilu sva šla v bližnjo trgovino nakupiti malo sadja in ostale
drobnarije za pod zob. To je tudi bila najina večerja.
Za nama je bil cel dan lenarjenja. Jaz sem bral knjigo Toma Križnarja z
naslovom Mana. Moram reči, da mi je ta knjiga zelo prav prišla na tem
potovanju. Po treh dneh potovanja sem imel že vsega skupaj čez glavo in ves čas
sem si želel iti domov. Potovanje je bilo nekako drugače kot sem si ga
predstavljel iz knjig, ki sem jih kar nekaj prebral. Ko sem bral knjigo Toma Križnarja
sem videl, da je imel tudi on cel kup razno raznih težav na poti. Tako da moram
reči da me je branje tolažilo in vzpodbujalo za naprej.
Zjutraj je sledila kratka avtobusna vožnja do indijanske vasice San
Francisco de Yuruani. V tej vasici si zrihtaš vodiča in prevoz z džipom, do
vasice Paraitepui. Od Paraitepija naprej gre samo peš. Takoj ko sva stopila iz
avtobusa je naju ogovoril moški in nama ponudil vodiča in prevoz do
Paraiteouija. Cena za vodiča je bila šest dolarjev na dan, prevoz z džipom
tja in nazaj pa okoli štirideset dolarjev. Ceneje kot je pisalo v Lonely
planetu. Takrat sva bila še neizkušena popotnika in se za ceno nisva znala
pogajati.
Dobila sva vodiča, ki je bil eden redkih, ki je znal angleško. Bil je
prijazen in vljuden fant. Na džip sva morala čakati nekaj časa.
Ko smo prišli v vas smo v daljavi lepo videli goro Rorarimo. Bila je kar
daleč. Bil sem ves nestrpen kdaj bomo odšli, ker se je vodič še nekaj obiral
po vasi.
Najprej smo se spustili po poti v dolino, potem malo cez gozd in v hrib.
Kmalu smo začeli srečevati prve ljudi, ki so se že vračali z gore. Nekdo
nama je rekel da je lepo ampak zelo zelo naporno. Midva sva bila takrat še
polna energije in nisva niti pomislila, da bi bila za naju to kakšna ovira.
Po uri hoje je vodič
predlagal počitek. Nama se sicer ni zdelo da ga potrebujeva, ampak če je on
tako želel. Po naslednji uri je vodič spet predlagal počitek. Rekla sva mu da
midva bi raje šla kar naprej. Strinjal se je.
Savana po kateri smo hodili je bila res lepa. Sicer je bilo vroče kot v
peklu. Pa še opekline izpred dveh dneh so bile zelo občutljive na sonce. Tako
da sva bila oblečena v dolge rokave in si glavo zamaskirala z majico in kapo.
Na vsake toliko časa puste, ampak lepe savane, je bil pas gozda. Pas je
bil širok samo par metrov, v njem pa je počasi curjal majhen potoček. Po treh
urah hoje smo se ustavili v enem od teh gozdičkov in se pošteno najedli.
Pozno popoldan smo prišli na cilj prvega dne. Utaborili smo se ob reki
Rio Kukenan. Prostor je bil sanjsko lep, da se ga ne da opisati z besedami. Imel
sem občutek, da sem prišel v raj.
Najprej sva se pošteno okopal v prijetno topli in čisti reki. Prvič na
tem potovanju sem začutil, da sem naredil prav da sem šel na to pot. Koliko
ljudi ne bo nikoli videlo in občutilo tega raja. Tudi strah in domotožje sta
kar naenkrat izginila.
Po kopanju sva se z Janezom dogovorila da on postavi šotor, jaz pa
zakurim ogenj in skuham juho iz vrečke. Ko je bila juha končana se je počasi
že spuščal mrak. Z njim pa so prišli komarji. Skoraj nikoli v življenju me
še ni pičil komar. Mislil sem, da je moja kri za njih neužitna in se nisem
kaj zmenil za njih.
Med večerjo sva ugotovila, da sva s sabo vzela premalo hrane. Predvsem
kruha. Jaz sem bil prepričan, da sem kupil eno vrečko kruha v trgovini in jo
dal v nahrbtnik. Sva pa s sabo vzela samo en nahrbtnik z najnujnejšim stvarmi,
enega pa sva pustila v San Francisku. Mogoče je ostal v drugem nahrbtniku .
Hrane ki bi morala zadostovati za štiri dni sva imela čisto premalo. Pač
treba bo varčevati.
Ponoči nisva dolgo zaspala. Uvidel sem, da sem naredil napako ker s sabo
nisem vzel armafleksa. Pustil sem ga v San Francisku, ker sem hotel biti
solidaren z Janezom. Njemu so ga namreč ukradli, ko je šla prtljaga na letališču
svojo pot.
Zjutraj smo nadaljevali pot z hitrim tempom. Pot se je počasi vzpenjala
proti mogočni steni Rorarime. Po nekaj urah hoje sva bila kar utrujena. Tiste
zagnanosti od prvega dne ni bilo več. Takrat sva bila v zelo slabi kondiciji,
saj se več let nisva čisto nič ukvarjala s športom, razen s tistim za šankom,
vsak petek in soboto do zgodnjih jutranjih ur.
Po nekaj urah hoje pridemo do vznožja gore. Tu smo si tudi vzeli čas za
kosilo. Roko nad hrano je imel Janez, ki je vse zračunal koliko jo pripada za
vsak obrok. Za kosilo je pripadala konzerva drogine turistične paštete in
nekaj prepečenca. Lakota in izčrpanost je bila tako huda, da sva pojedla vsako
drobtinico prepečenca. Ko sva pojedla sem predlaga Janezu, da bi si privoščila
še malo. On je odgovoril, da je zračunal, da za kosilo pripada samo to. Jaz
sem mu rekel da je narobe zračunal in mislim da lahko pojeva še malo. Potem pa
se je razburil in rekel, da mene ne bo več poslušal, ker da kadar me posluša
narobe naredi. Glede količine hrane sem bil res kriv jaz, saj Janez jo je hotel
vzeti več s seboj.
Pot je bila zelo zelo strma. Meni je že čisto zmanjkalo energije. Bil
sem že za to da obrnemo. Pa ni bil zato Janez. Na vsako minuto sva počivala,
vsak korak je bil huda muka.
Potem pa sem se spomnil filma Igmanski marš. Patizani so se proti mrazu
borili tako da so peli. Potem sva tudi midva zapela par južnjaških in noge so
šle kar same v hrib. Ne vem pa kaj si je ob najinem petju mislil vodič.
Nekje med potjo sva vprašala vodiča, če ima za prodati kaj hrane, da
jo nam pač primankuje. Rekel je da mogoče malo, da bo preveril.
Končno le prispemo na vrh in potavimo šotore v zavetje pod eno poševno
skalo. Jaz sem se odločil da ne bom nič jedel, ampak bom hrano raje
prihranil za naslednji dan. Ko sem nekaj iskal po nahrbtniku sem našel
še eno juho, za katero nisva vedela da obstaja. Kakšno veselje. To isto juho
skuhava in jo vsak pol pojeva. Prvič v življenju sem okusil kaj je to lakota.
V divjini kjer denar ne pomeni nič in se ne da nič kupiti.
Do nas pride neki indijanec in se pogovarja z najnim vodičem. Vodič
naju vpraša, če imava mogoče kakšno baterijo. Ta drugi indijanec je tudi
vodič in je šel na Rorarimo z nekim ameriškim parom. Moški je nerodno padel
in skupil odprti zlom. Menda ima hude bolečine in mu še žena, ki je
medicinska sestra ne more nič pomagati. Indijanec bo celo noč hodil do vasi od
koder bo poklical pomoč, da ga pridejo ponj s helikopterjem. Janez je našel
baterijo in mu jo je dal. Indijanca sva še vprašala, če ima kaj hrane za
prodati. Rekel je da je vse pustil pri onih dveh. Je pa nama dal štiri poljnene
piškote. Prav nekaj takega sem rabil takrat. Sladko, plno energije.
Ko sem že zaspal me zbudi Janez in reče naj grem ven pogledat nebo, da
ni še nikol videl toliko zvezd. Vzel sem fotoaparat in šel ven. Zvezd je res
bilo veliko. Naredil sem nekaj posnetkov, vendar žal niso ratali.
Ponoči sem spal kot top. Kljub temu da sem prejšnji dan zaužil premalo
hrane sem bil to jutro poln energije. Komaj sem čakal, da gremo na raziskovanje
te nenavadne gore.
Gora je bila sicer zanimiva, ampak enolična. Tako da smo se odločili,
da jo prehodim samo en del. Šli smo čisto na zahodno stran, kjer je na drugi
strani kraljeval tepui Kukenan. Potem smo šli še na najvišjo točko gore in
se tam slikali. Razgled po savani je bil izredno lep.
Tudi zaradi pomankanja hrane smo se odločili, da gremo čimprej dol. Pot
do tabora, kjer smo spali prejšnji dan je bila kar dolga. Midva sva večinoma
časa v dolino kar tekla, potem malo počivala in spet tekla.....
Ko smo utrujeni prišli do tabora se je že delal mrak, tako da sva se
zelo na hitro okopala in potem skuhala juho. Vodič nama je dal za jesti njihov
posebni kruh, nekakšen prepečenc in neko posebno omako, ki je bila zelo
okusna. Midva sva mu dala v zameno porcijo juhe.
Zjutraj, sem naredil nekaj zelo lepih posnetkov. Potem pa smo se
odpravili dalje. Bil sem zelo v skrbeh kako bom zmogel to pot. Odločil sem se
da se ne bom zaganjal kot prve dni, ampak da bom hodil počasi in brez
ustavljanja. In to je bila prava taktika. Brez težav sem prišel do vasi.
V vasi naju je že čakal šofer džipa. Nisva točno vedela, kako bova
iz San Franciska prišla nazaj do Santa Elene. Kako vozijo avtobusi nisva imela
pojma. Pa sva rekla vodiču na vpraša šoferja džipa koliko bi hotel, da naju
pelje do Santa Elene. Človek je nekaj časa računal in potem izračunal, da
150 dolarje. Čisto preveč sva rekla. Bila sva pripravljena plačati tam nekje
okoli štirideset največ petdesed dolarje. On ponudbe ni sprejel.
Ta šofer je res bil en tepec. Od pedesetih dolarjev, ki bi jih dobil, bi
mu jih vsaj štirideset ostalo. Bencin je v Venezueli čisto poceni. Približno
40 tolarjev za liter. Se pravi da deset dolarjev nebi stal bencin. Štirideset
dolarjev pa je v Venezueli pravo bogastvo. Potem sva počakala avtobus in vsak
plačala po en dolar.
V Santa Eleni sva šla najprej jest v najino restavracijo. Spet naju je
pričakala prijazna natakarica. Hrana je teknila kot že dolgo ne. Pa tudi coca
cole sem se zelo veselil.
Naslednji najin cilj je bil na drugem koncu Venezuele. Puerto Ayacucho,
ki je od Santa Elene odaljen kakšnih 1200 kilometrov. Zjutraj sva upala, da
bova imela srečo in dobila kakšen dober avtobus. Vendar te sreče ni bilo, saj
sva naletela na en manjši avtobust, ki mu je v hrib zmanjkovalo moči, ampak v
dolino je šofer vse nadoknadil.
Še zadnjič sva iz avtobusa videla Rorarimo in Kukenan. Vesela in pa
predvsem bolj samozavestna sva se peljala novim dogodivščinam naproti.
Na avtobusu pa sta bila zanimiva šofer in sprevodnik. V bistvu sta bila
oba oboje. Ker je Santa Elena samo kilometer oddaljena od Brazilije, je to raj
za razne tihotapce. Tudi ta dva sta švercala nekaj takega, kar nebi smela najti
vojska. In sprevodnik je z zvijačem veselo šraufal po avtobusu in skrival
robo. Je pa mislil, da je taglaven, ker nekaj šverca. Tako da je stvari skrival
tako, da so ja vsi videli, da nekaj šverca. Zraven pa se je veselo smejal. Če
bi ga dobili na vojaški kontroli bi se pa jaz še bolj veselo smejal.
Avtobus je peljal do Ciudad Bolivarja, tam pa sva morala najti avtobus,
ki je šel v Ayacucho. Avtobus sva našla in prijazni šofer nama je dal na
voljo da izbereva kateri sedež želiva. Izbrala sva spredaj na desni strani. Do
odhoda avtobusa je bilo še skoraj eno uro, zato sva se malo sprehodila po
avtobusni postaji. Ta avtobusna postaja nama je ratala kar simpatična, čeprav
se nama je pred dobrim tednom dni ko sva prišla iz Caracasa zdela grozna.
Potem se je zgodila še ena zanimiva stvar. Ko sva čakala pred
avtobusom, da vstopiva v njega je do naju prišla ena mlada punca. Stara je bila
največ šestnajst let. Zahtevala je da ji pokaževa karto. Čeprav se nama je
zdelo čudno sva ji pokazala vozovnico, potem pa je vprašala še za potni list.
Ker sva jo videla že prej in ugotovila, da ima punca nekaj veze z avtobusno
firmo, z katero se bova peljala midva, sva ji zaupala, in dala za pogledati
potni list. Punci je bilo le do tega da je videla najine slike. Potem je poklica
še prijateljico in še njej začela kazati sliko. Potem nama nekako razložita,
v španščini seveda, kako sva lepa. Takega komplimenta pa še ne.
Pot do Puerto Ayacucha je bila dolga. Trajala je celo noč. Zgodaj
zjutraj pa le prispemo na avtobusno postajo v Ayacuchu. Dobiva taksi in se
odpeljeva do centra mesta.
Že zjutraj, ko niti še ni sonce dobro vzšlo je bilo peklensko vroče.
Zrak pa je bil težak in poln vlage. Kaj šele bo ko bo posijalo sonce, sva se
spraševala takrat.
Srečo sva poizkusila že v dveh hotelih, vendar sta bila oba zasedena.
Potem najdeva še enega, kjer so sicer imeli proste sobe, vendar niso imeli
klime. Na hotel brez klime nisva niti pomislila, preveč je bilo vroče. Potem
najdeva en zelo nobel hotel. Vilo bi lahko rekel. Tudi cena je bila kar huda.
Trideset dolarjev na na noč za oba skupaj. Ampak klima je pa bila.
Hotel je na zunaj res dajal vtis razkošne vile. Tudi večji prostor v
katerem je bila recepcija in ostale stvari ki so v hotelih, je dajal razkošen
vtis. Sobe ba so bile v slabem stanju. Midva sva imela v omari veliko mravljišče.
Midva sva mravlje pustila pri miru, one pa naju in na koncu smo bili vsi
zadovoljni.
Ko sva se malo odpočila od vožnje, sva se odpravila v mesto. Najpreje
sva hotela zamenjati dolarje v bolivarje, potem pa najti kakšno agencijo in
dobiti kakšno pametno turo za naslednje dni.
Ko sva stopila v prvo banko, sva bila presenečena, ker je bila tako lepo
urejena. V banki je bila kar gužva, postaviva se v vrsto in čakava.
Ko prideva na vrsto nama prijazna gospa pove, da na dan zmenjajo le določeno
količino dolarjev. In ko pridejo do tega limita, se tisti dan dolarjev ne da več
menjati. Predlagala je da prideva naslednji dan čimprej zjutraj.
Na naslednji banki se zgodba ponovi. Nato poizkusiva srečo še v tretje.
Spet isto. Potem pa se spomnim in vprašam, če je možno dvigniti bolivarje z
kreditno kartico master card. To pa je bilo možno. Teh štosov še danes ne
razumem. V bodoče sva bolivarje vedno dvigovala z pomočjo kreditne kartice. Še
dobro, da sva jo vzela s sabo.
Ko stopiva iz klimatizirane banke, v naju udari huda vročina. Sploh ni
za zdržat. Odločiva se da greva najprej nekaj spit.
Najdeva simpatičen lokal v katerem imajo tudi razne sendviče,
hamburgerje,.... Tu se zbirajo predvsem mladi. Prvič v Venezueli vidiva kar
nekaj luštnih deklet. Še posebno so izpadale tri prijateljice. Bile so lepo
oblečene. To pomeni, da so morale biti bogate. So pa dajale videz da so zelo
fine in nedostopne.
Kmalu ko sva začela iskati turistično agencijo, sva ugotovila, da načrt
mesta, ki je v Lonely planetu, nič ne drži. Potem probava malo na slepo. Eno
agencijo najdeva, vendar je bilo vse zaklenjeno in ni bilo žive duše. Kasneje
poizkusiva še parkrat, vendar brez sreče.
Potem sva spet šla na coca colo v tisti prijeten lokalček.
Že prej sva videla enega fanta, ki je imel majico na kateri je bila
natiskana steklenica piva Sigl's. Takrat je bilo pri nas to pivo kar popularno,
osebno pa sem poznal tudi uvoznika tega piva, Janeza Štirna. Z bratom sva se pošalila,
če Janez Štirn, bivši smučarski skakalec, tudi tukaj prodaja pivo.
Spet vidiva tega fanta, ki gre naravnost proti nama. Predstavi se in pove
da je vodič in ga zanima, če naju mogoče zanima kakšna tura. Z njim je bil
še en popotnik. Rekel je da bi šli skupaj in bi bilo tako ceneje. Strinjava se
in potem naju odpelje v prostore svoje agencije.
Agencija je bila ravno ta, ki sva jo midva našla prej in je bila zaprta.
Vprašamo ga kam se najbolj splača iti pogledat. Midva z Janezom sva si najbolj
želela videti kakšne živali, ali iti na goro Cerro Autana. Prvoten namen pa
sva imela, da bi šla z čolni po reki Orinoco navzgor.
Naš vodič pa je vztrajal pri enodnevnih turah. Kasneje smo ugotovili,
da to zato, ker nas je peljal na lastno pest brez vednosti šefa agencije. In
tako tudi sam veliko več zaslužil.
Po dolgem pogajanju smo se le dogovorili da gremo naslednji dan v džunglo,
kjer bomo videli domačine, živali,...
Naslednji dan zjutraj naju je vodič pobral pred hotelom. Za prevoz je našel
enega taksista. Potem gremo še po nemca. Nakar nam ta vodič razloži, da
moramo iti še po pravega vodiča. In potem najdemo tudi tega pravega vodiča,
ki mu je bilo ime Samuel.
Nekaj časa smo se kar v tri dni vozili po mestu.
Šofer je potrobil vsaki ženski, ki jo je videl, Samuel pa ji je mahal z vsemi
štirimi in se potem vsakič obrnil nazaj proti nam in se veselo zasmejal.
Potem smo šli še v eno zelo moderno trgovino za Venezuelske razmere.
Bila je zelo velika in notri si našel vse kar si hotel. Nakupili smo nekaj
stvari za seboj.
Potem smo se z starim, razpadajočim avtom vozili približno pol ure.
Ustavili smo ob cesti, kjer je bila manjša vas. Mi trije in Samuel naj bi odšli
v džunglo. Šofer in vodič iz turistične agencije pa sta odšla po svoje.
Samuel je bil delno invalid. Z eno njegovo nogo je bilo nekaj narobe,
tako da je šepal. Prav zaradi tega smo imeli zelo počasen tempo. Med potjo smo
ga spraševali kaj bomo videli. Odgovoril je da vas in ljudi....Vprašali smo ga
če bodo tudi kakšne živali. Pa je rekel da ne. Mi smo mu rekli da nam je vodič
obljubil, da bomo videli živali. On pa je rekel, da vodič marsikaj obljubi.
Po dobri uri hoda smo prišli do ene koče, kjer je živela ena družina.
Tu smo se ustavili in Samuel nam je naredil sendviče. Zraven nas je prisedel
tudi gospodar družine. Hčerka in žena pa se nista upali blizu.
Naredil sem nekaj posnetkov, potem pa mi je že postalo malo dolgčas.
Priganjali smo Samuela, da bi šli naprej. Rekel je da bomo še malo počakali,
potem pa gremo. Samuel je namreč veselo klepetal z tem možakarjem.
Potem se je Samuel le naklepetal in je rekel, da gremo nazaj. Začudeno
smo ga vprašali, če je to vse kar smo videli. Mirno je pritrdil. Potem smo mu
začeli pripovedovat, da so nas okoli prinesli in da bomo zahtevali denar nazaj.
Kljub temu, da je Samuel znal dobro angleško je angleščino na hitro pozabil
in začel govoriti samo špansko, da ga nismo nič razumeli. Besni smo se
odpravili nazaj.
Ko smo prišli nazaj v vas, ni bilo taksista in vodiča še nikjer. Kar
nekaj časa smo še čakali.
Od daleč so nas opazovali otroci. Nemec je natočil kozarec coca cole in
jo ponudil enemu od otrok. Ta je plašno prišel ponjo. Potem so se opogumili še
drugi. Nemec je bil čisto navdušen nad tem otroki, saj je poslikal cel film.
Potem le prideta vodič in taksist. Najprej smo vsi trije nadrli vodiča.
Ta je potem ponižno vprašal, kaj bi še radi videli, da nas bodo opeljali
kamor hočemo. Odločili smo se da gremo pogledat kako izgleda naravni tobogan.
Ko smo prispeli smo ugotovili, da je ta naravni tobogan neuporaben ker je
premalo vode. Malo smo si vse skupaj ogledali in potem odšli proti Ayacuchu.
Med potjo smo se velikokrat ustavil v trgovinah, kjer smo popili pivo ali
coca colo. Jeza me je že zdavnaj minila. Čeprav nisem videl tistega kar mi je
bilo obljubljeno sem kljub temu preživel lep dan. Te trije fantje z Samuelom na
čelu so bile res parve face.
Želje, da bi še kakšen dan preživel v Ayacuchu, ni bilo. Bilo je
preveč vroče in soparno. Pa še v predragem hotelu sva bila. Zato sva se z
Janezom, pa nemec tudi, odločili da gremo naslednji dan z avtobusom proti
Meridi.
Z nemškim prijateljem se dogovorimo, da se vidimo zvečer v tistem
prijetnem lokalu in spijemo kakšno pivo. Večer je bil zelo zanimiv. Malo smo
si ogledovali luštne Venezuelke in veselo klepetali ter pili pivo. Zelo dobro
sem se takrat počutil, ampak misli so mi pomalem uhajale domov. Bil je ravno
petek, v diskoteki Africa pa je ta dan imel koncert Jasmin Stavros. Na
Stovrosovih koncertih je vedno bilo dobro. Kaj bi dal, da bi se za par ur znašel
doma in bil prisoten na koncertu.
Za zjutraj smo bili z taksistom, ki nas je vozil prejšnji dan,
dogovorjeni da nas pober vsakega pred svojim hotelom. Taksist je kajpak malo
zamujal. Čakala sva ga na dvorišču lepo urejenega hotela. Občudoval sem
mangova drevesa. Tu v Ayacuchu jih je vse polno. Žal mi je bilo, da že gremo
iz Ayacucha. Vem da še toliko stvari nisem videl. Niti toliko se nisva
sprehodila po mestu, da bi prišla do brega reke Orionoco. Še sedaj se večkrat
spomnim na Ayacucho, vem da ga bom enkrat še obiskal.
Z avtobusom spet nismo imeli sreče. Spet je bil tisti tamali. Pa še
cesta je bila čisto zanič. Malo blata in malo peska. V bistvu pa smo sploh
imeli srečo, da je bila cesta do San Fernando de Apure sploh prevozna. Prevozna
je samo v sušni dobi.
Večkrat so nam pot križale reke. Mostov ni bilo. So pa čez reko vozili
nekakšni splavi. Večkrat so nas ustavljale vojaške kontrole. Skoraj vsakič
smo morali vsi z avtobusa, se postavit v vrsto kot pri vojakih in pokazati
dokumente. Včasih so tudi pregledali prtljago. Enkrat je ena ženska imela med
prtljago nekaj kar nebi smela, pojma nimam kaj. Vojak ji je ukazal, da mora z
njim v pisarno. Ženska se je ujezila in začela kričati na njega, da je ženska
in da ima otroke in tako naprej. Vojaku je postalo malo nerodno in jo je potem
kar pustil pri miru.
Še po eni stvari mi bo ta vožnja za zmeraj ostala v spominu. Na
avtobusu je bil neki moški, star okoli petindvajset let. V žepu je imel
glavnik in se je vsake toliko časa počesal. Je pa bil veliki ljubitelj glasbe.
Ko je bilo konec kasete je še isto sekundo vpil musica, musica in potem tudi
kakšno veselo zapel. Vožna ga sploh ni utrujala, čeprav ni imel sedeža in je
moral stati. Izgleda, da ga je glasba držala pokonci.
Žvečer smo prispeli do San Fernanda. Naslednji avtobus do Barinasa smo
morali čakati dve uri. Na avtobusni postaji mi je padel v oči neki deček star
mogoče pet let. Preživljal se je s tem, da je čistil čevlje. Oblečen je bil
v obleki, ki ni bila vrjetno nikoli oprana, odkar jo ima on. Poleg vsega pa je
bil fant še pohabljen, saj je komaj hodil. Vrjetno ni imel ne staršev ne doma.
Nejegov dom je bila ta avtobusna postaja. Fant se mi je zelo zasmilil. Istočasno
pa sem se zamislil kako mi je lepo, da imam tak standard kot ga imam. Sreča, da
sem se rodil mojim staršem, kaj če bi se rodil nekje v Venezueli, kakšni
prostitutki, ki bi me potem nekje pustila in bi se moral preživljati na isti način
kot se ta ubogi fant, v bistvu otrok.
Na avtobusni postaji spoznamo še dva Italjana. Fanta sta že en mesec na
poti. Imata pa namen potovati po Venezueli kar eno leto.
Povesta nama, da je eden od niju hudo zbolel, ker sta pila vodo iz pipe.
To pa v Venezueli nikakor ni priporočljivo. Pa tudi draga ni voda v steklenici.
Ni nam bilo jasno kako, da sta bila tako neumna. Še bolj smo se začudili, ko
ta ki ni zbolel pove da on še zmeraj pije vodo iz pipe. Ta ki pa je zbolel pa
imam pravico piti vodo iz steklenice.
Kmalu ugotovimo, da je ta Italjan en velik čudak. V bistvu je vse skupaj
preveč šparal. Boljše bi bilo, da pi šla za pol leta manj na potovanje, pa
bi si v tem času privoščila več.
Še ko smo čakali na avtobus smo videli, da ne bo sedežev za vse. Z
Janezom se dogovoriva, da jaz poskrbim za nahrbtnike, on pa se proba čimbolj
urinit in dobiti sedež. Na srečo sva ga dobila.
Zjutraj prispemo v Barinas. Sedaj čakamo na avtobus za Merido. Italijan
je nekam izginil. Kmalu pa pride ves vesel z kozarcem, v katerem je imel
zmiksano sadje. Pohvalil se je koliko je to dobil poceni in koliko ima
vitaminov, in še in še. Ko spije prvi kozarec se odloči, da gre še po enega,
ker je tako poceni. Ko pride nazaj pove, da bosta ta dva kozarca dovolj energije
za cel dan. Mi smo vedeli, da ni dobro, da fant pije to. Ker
med sadje dajo tudi led in navadno vodo iz pipe, ta pa seveda ni dobra.
Pot do Meride je bila zanimiva. Začeli smo se strmo dvigovati. Ves čas
sem opazoval, z višino se spreminajajočo naravo.
Nekje na pol poti italijan na hitro vstane in teče proti izhodnim
vratom. Na srečo imajo v Venezueli avtobusi ves čas odprta vrata, seveda če
avtobusi nimajo klima naprave. Vse vitamine, ki si jih je italijan kupil zjutraj
je sedaj izbruhal.
Merida naju pozitivno preseneti. Zelo lepo urejeno mesto. Tudi bolj
razvito kot druga mesta v Venezueli. Tudi McDonalds imajo.
Taksist naju je pripeljal do prijetnega hotela. Presenečena sva bila nad
nizko ceno njegove usluge. Ali so v Meridi bili taksisti cenejši kot drugje,
ali pa so naju drugje lepo opeharili.
V Meridi sva imela namen se popeljati z najdaljšo gondlsko žičnico na
svetu. Žičnica pelje iz centra Meride, ki je na nadmorski višini 1500 metrov,
pa do Pica Espejo na višini 4765 metrov. Sicer zadnji del poti žičnica ni
delala in se je dalo priti samo do višine 4045 metrov.
Le malo višje od Pico Espeja, je najvišji vrh Venezuele pico Bolivar.
Vrh leži na višini 5007 metrov.
Cilj nama je bil da prideva na Pico Bolivar. V bistvu naj nebi bilo to nič
psebnega, še manj kot tisoč višinskih metrov razlike od zadnje postaje
kabinske žičnice.
Merida pa ima še veliko drugih zanimivih stvari. Ima slaščičarno, ki
je v Guinesovi knjigi rekordov, kot slaščičarna, kjer imajo največ vrst
sladoleda. Komaj sem čakal, da si privoščim sladoled v njej. Sem namreč
velik ljubitelj sladoleda.
V Meridi najdeva ulico, kjer so same turistične agencije. Ustaviva se v
eni in poveva željo, da bi rada šla na pico Bolivar. Povejo, da ni problema,
ampak da to traja šest dni. Ni bilo nama jasno zakaj šest dni, če pa je žičnica
do višine 4000 metrov. Izrazila sva željo, da bi midva to kar v enem dnevu iz
zadnje postaje žičnice. Povedali so, da tako ne gre, ker se moraš na višino
počasi prilagajat. Na koncu pa nama še povejo, da gondolska žičnica ne dela,
ker je pokvarjena. In da sigurno je še par dni ne bodo popravili. V trenutku
sva postala zelo slabe volje.
Ker sva bila takrat še brez popotniških izkušenj, sva se na hitro in
nespametno odločila, da greva še isti dan iz Meride nekam na obalo. Niti se
prej nisva pozanimala, kaj bi bilo še kaj zanimivega videti v Meridi in njeni
okolici.
Niti se nama ni zdelo vredno prespati v hotelu. Bova kar na avtobusu, pa
bo hitreje minila vožnja. Avtobus je bil res zelo dober in že naslednji dan
dopoldan sva se znašla na obali karibskega morja. Natančneje v prelepi vasici
Coroni.
Coroni je zelo lepo, kolonijalno urejena vas. Zelo zanimiva je lega
Coronia. Do njega se pride čez hribe in gosto džunglo. Pot je sicer
asfaltirana, vendar zelo ozka, tako da če se srečata dva avtobusa imata tudi
po deset minut dela, da se srečata.
V Coroniju sva dobila lepo sobo v središču mesta. Plaža je bila
sanjsko lepa. Kopanje v toplem morju je bil pravi užitek. Bi pa bilo lahko
kopanje tudi nevarno, saj so bili zelo močni tokovi. Če si šel v malo bolj
globoko vodo si se komaj rešil toka, ki te je vlekel proti odprtem morju.
Najbolj pa sva uživala v visokih valovih.
Na plaži sva zdržala le kašni dve uri. Bilo je prevroče. Ker sva šla
na plažo bosa, sva imela velike težave, da sva po vročem asfaltu sploh prišla
nazaj do najine sobe.
Pozno popoldan sva se odpravila malo raziskovati okolico. Narava je bila
izredno lepa. Hotela sva se odpraviti malo globje v džunglo, vendar se nisva
upala, ker sva se bala kač.
V tej džungli okoli Coronija je zelo veliko različnih vrst ptic. Midva
sva si jih zelo želela ogledati. Zvečer sva vprašala lastnika hiše, v kateri
sva imela svojo sobo, če tukaj kdo organizira oglede ptic. Pa je povedal, da
njegov prijatelj in da ga bo kontaktiral.
Naslednji dan sva pregledala cel Coroni, če bi našla kje koga, da bi
naju peljal v džunglo. Žal nisva imela sreče. Računala sva še da bo lastnik
hiše našel svojega prijatelja in da bomo mogoče lahko šli naslednji dan
gledat ptice. Vendar ta človek ni našel svojega prijatelja.
V Coroniju nama je postalo že zelo dolgčas. Nisva imela ideje, kaj naj
bi počela še teh nekaj dni do odhoda iz Venezuele. Janez je predlagal, da bi
bilo najbolje če greva nazaj v Merido. Sprva se mi je to zdela trapasta ideja,
potem pa sem še jaz malo premislil in se mi je zdelo v redu. V mislih sva imela
predvsem to, da so menda že popravili tisto žičnico.
Ko smo se peljali z avtobusom iz Coronia v Maracy sem na vrtu enega
lokala zagledal tri Venezuelke. Bile so prave manekenke. Jaz sem jih, skozi okno
avtobusa, gledal kot tele v nova lesa. Najlepša od njih me je opazila in mi začela
mahati. Škoda da gre avtobus naprej sem pomislil, tako rad bi spoznal kakšno
Venezuelčanko.
Še ponoči prispeva v Merido. Greva v isti hotel kot sva že bila pred
parimi dnevi. Vendar je bil zaklenjen. Kar ene petnajst minut sva razbijala po
vratih, da je nekdo prišel odpret vrata. Ko sva dobila sobo sva šla spat.
Okoli dvanajse ure se odločiva, da greva malo do agencij. Tokrat sva
imela več sreče. Našla sva eno agencijo v kateri je delala mlajša prijazna
gospa. Pozanimala sva se če bo v kratkem delala žičnica. Povedala nama je da
vrjetno čez dva dni.
Gospo sva vprašala, kaj nama predlaga,
da bi počela ta dva dni. Kmalu smo se dogovoril, da greva še isti dan popoldan
jadrati z jadralnima padalom, naslednji dan pa greva na izlet po okolici Meride.
Jadranja z jadralnim padalom sem se zelo veselil. Poizkusiti to stvar sem
imel že dalj časa namen. Tu v Venezueli na pobočjih Andov, pa naj bi bilo še
veliko bolj zanimivo.
Popoldan smo se dobili pred agencijo in spoznali prijaznega in simpatičnega
padalca. Vsedli smo se v džip in odpeljali po cesti, ki je najprej vodila iz
mesta, potem pa smo na odcepu zavili na makedamsko cesto, ki je vodila strmo
navzgor v hrib. Cesta je bila res zelo slaba, zato smo se vozili zelo počasi.
Razgled pa je bil enkraten.
Ko smo bili že zelo visoko, smo se ustavili na ravni planoti. Tu je naš
mojster pripravil padalo. Veter je pihal vse močneje. Pihal pa je ob hribu
navzgor. Menda tukaj vedno močno piha popoldan. Mojster naju vpraša, kdo je težji.
Poveva mu da jaz. Nato določi, da gre z njim najprej Janez, ker je lažji.
Veter pa je začel vse bolj pihati, tako da je mojstra in Janeza kar
premetavalo sem ter tja po planoti, ostali pa smo ju lovili. Potem da mojster
ukaz, da zaradi močnejšega vetra naj grem jaz prvi z njim. Po mučnem
pripravljanju le vzletiva. Super občutek. Zanimivo pa je tudi to, da se lahko
dvigneva višje od planote s katere sva štartala. Me prav zanima, do katere višine
se bi dalo priti. Pokrajina pod nama je bila zelo zanimiva in naredil sem nekaj
dobrih posnetkov.
Po dobre pol ure jadranja se je moj čas iztekel. Treba je bilo le še
pristati na planoti. Tega pa sem se kar malo bal. In kot se je malo kasneje
izkazalo upravičeno. Zelo težko je bilo umiriti padalo in pristati na željenem
mestu. Parkrat sva se že dotaknila tal z nogami, vendar naju je veter spet
potegnil navzgor. Pri pristanku so nama pomagali tudi Janez, šofer džipa in še
eni trije ljudje, ki so bili tudi na planoti. Pomagali pa so nam na ta način,
da so naju poizkušali ujeti za noge in potegniti na tla. Po desetih minutah jim
je le uspelo, ko so se mi obesili po dva za vsako nogo. Vendar padalo se še
zmeraj ni dalo in nas je vseh šest vleklo po planoti. Na koncu smo ga le
umirili.
Potem je bil na vrsti še Janez. Počasi se je že delal mrak. Mojster je
nam ukazal, da naj gremo mi kar dol z džipom, da ona dva z Janezom pa prideta
dol z padalom.
Naslednji dan smo bili zmenjeni, da se pred agencijo dobimo že ob osmih
zjutraj. Tokrat je bil naš vodič nek posrečen mlajši moški, ki je drugače
španec po rodu, ampak je pred primi leti potoval po Venezueli, tu v Meridi pa
spoznal dekle in za vedno ostal tukaj. K naši skupini se je pridružila še
Londončanka, katere korenine pa izhajajo iz Kitajske. Kar simpatična punca.
In se odpravimo. Vožnja z džipom, je bila prijetna. Opazovali smo lepo
naravo. Naš prvi cilj je bilo eno lepo jezero. Malo smo se sprehodili in
raziskali okolico. Se je pa poznalo, da smo že visoko in je bilo kar hladno.
Potem smo se odpravili pogledat še eno jezero. Menda, da je tako
globoko, da do dna ni prišel še noben potapljač.
Potem smo šli do cestnega prelaza na višini 4000 metrov. V bistvu nič
posebnega.
Ko je bil čas za kosilo si je
Londončanka zaželela, da bi jedli nekaj tradicionalnega. Vodič je nas peljal
v neko tako, bolj vaško, gostilno. Hrana je res bila tradicionalna, vendar meni
ni prijala bog ve kaj.
Pri kosilu smo se malo zaklepetali. Londončanka naju vpraša, če kaj
pijeva alkohol. Povedala sva, da doma v Sloveniji kar prevečkrat, tukaj na
potovanju pa ne. Potem je ona povedala, da je na tem potovanju še z dvema
puncama in enim fantom. Oni trije so šli žurat na en otok, ona pa je sama prišla
v Merido. Prej so bili v Peruju, kjer so ji ukradli vse, razen tistega, kar je
imela na sebi. Njena družba pa je menda čist prehuda, da so ves čas pijani.
Kasnej ugotovimo, da gremo nazaj z istim letalom do Londona. Torej se
bomo videli še na letališču, v nedeljo zvečer.
Vodič se je zelo trudil, da bi nam čimbolj ustregel. Na vsak način nas
je hotel pripeljati v eno dolino, kjer bi lahko videli kondorja. Vendar tja
nismo smeli, ker je bilo prepovedano za tujce. Ne vem zakaj. Ko smo se vračali
proti Meridi, nas je odpeljal še k sebi domov. Skromna ampak lepo urejena hiška.
Isti dan zvečer sva šla še v slaščičarno, ki je v Guinesovi knjigi
rekordov. V knjigi rekordov se je znašla zato, ker imajo največ vrst
sladoleda. Jaz sem velik ljubitelj sladoleda in sem že vnaprej povedal Janezu,
da me iz slaščičarne ne bo dobil ven vsaj dve ure.
Sladoled so imeli v velikih plastičnih posodah. Na voljo je bilo ene sto
vrst. V Lonely planetu je pisalo, da bi jih moralo biti čez petsto. Sicer se
zaradi tega nisem sekiral. Da bo le dober.
Samo na osnovi barve sem se odločil, katero vrsto sladoleda bom izbral.
Vsaka vrsta sladoleda je imela svoje ime, ki pa ni nič povedal o okusu.
Naprimer Merida, Pico Bolivar,.... Za začetek sem naročil tri kepice. Razočaranje
pa je bilo popolno že pri prvi žlici sladoleda. Ogaben okus. Tako, da sem še
tiste tri kepice pustil skoraj nedotaknjene.
Zvečer sva bila dobre volje, saj sva se oba veselila naslednjega dne.
Najni cilj je bil Pico Bolivar. Najvišji vrh Venezuele (5007 metrov). Bila sva
prepričana, da naj nebi bilo težko premagati tistih tisoč metrov višinske
razlike. Problem je bil le v času, saj je imela žičnica zadnjo vožnjo že ob
dveh. Da bi zamudila zadnjo vožnjo si nisva smela privoščiti, ker bi se potem
lahko tudi zgodilo, da bi zamudila letalo za nazaj domov.
Pa sva ga polomila že zjutraj, ker sva prepozno vstala. Potem sva šla
kupit še nekaj za malico in se nato odpeljala z žičnico proti zadnji postaji
na višini 4000 in še nekaj metrov.
Pokrajina na vrhu je bila zelo lepa. V zavetju pred vetrom so na
nekaterih krajih še rastla drevesa. Res je bilo lepo. Škoda le da nisva prej
vstala in prišla gor vsaj eno uro prej.
Hitro sva se zagnala proti vrhu. Zavedala sva se da bo to bitka z časom.
Ker sva bila premalo pozorna in sva preveč hitela, sva še skrenila z prave
poti in tako izgubljala dragoceni čas. Potem se je še spustila zelo gosta
megla in niti nisva več videla vrha. Nekje na 4600 metrih sva se vdala, malo
posedela in obrnila nazaj v dolino.
Če bi zjutraj dovolj zgodaj vstala in nama bi bilo vreme bolj naklonjeno
sem prepričan, da bi nama uspelo priti na vrh Pico Bolivarja.
Do odhoda domov je bilo smo še okoli trideset ur. Najino letalo je imelo
odhod v nedeljo zvečer, okoli pol noči. Caracas pa je bil odaljen skoraj
dvanajst ur vožnje z avtobusom. Odločila sva se za nočno vožnjo na udobnem
avtobusu do Valencie, v katero naj bi prišla naslednji dan zjutraj. Zadnji dan
se nisva upala reskirati, da bi ga preživela v Caracasu, ker sva od veliko
ljudi slišala, da je tam zelo nevarno. Da te takoj okradejo, oropajo ali pa še
kaj hujšega naredijo. Bila sva premalo izkušena, da bi se upala preživeti dan
v Caracasu.
Valencia je lepo mesto. Midva pa sva si predvsem želela v živalski vrt,
ki je menda najbolj zanimiv v celi Venezueli. Na najini poti sva videla bolj
malo živali. Sva pa oba ljubitelja živali in sva si rekla, da bova živali
videla vsaj v živalskem vrtu.
Nahrbtnike, sva pustila v pisarni ene avtobusne firme. Do živalskega
vrta pa sva vzela taksi. Ko sva prišla do živalskega vrta je ta bil še zaprt.
Je pa zunaj bilo že kar nekaj ljudi. Neki fant, ki je bil uslužbenec živalskega
vrta je v naročju prinesel čisto majhno, po mojem komaj rojeno opico. Midva
sva bila malo preveč boječa in se nisva upala iti bližje. Opazovala sva bolj
od daleč.
V živalskem vrtu so me najbolj očarali papagaji. Eden je znal celo
govoriti. Vsakega je pozdravil z hola, kar v španščini pomeni živjo. Če mu
kdo ni odzdravil nazaj, te je pozdravi še enkrat, ampak z malo bolj strogim
tonom, kot bi si mislil, boš odzdravil ali ne.
Videla sva skoraj vse živali, ki živijo v Venezueli. Od opic, kač, ptičev,....
Ko sva se že počasi razmišljala da bova šla proti avtobusni postaji,
je do naju stopil tisti fant, ki je zjutraj prenašal tisto luškano opico.
Vljudno je naju vprašal od kje sva, pa sva povedal, da iz Slovenije,....
Ponudil se je da bi nama osebno raskazal živalski vrt. Žal nisva imela časa,
ker se je nama že mudilo na avtobusno postajo. Škoda, da ga nisva spoznala
prej.
Caracasa sva se kar malo bala. Ko sva prišla na avtobusno postajo je
bilo kar malo straha. Takoj ko sva stopila iz avtobusa sva na hitro našla
taksi. Samo vprašala za ceno in brez da bi se pogajala sva sedla v njega. Vožnje
do letališča sem se veselil, ker sem si, iz varne notranjosti taksija, žele
še enkrat videti revna predmestna naselja.
Na letališču srečamo nekega popotnika, ki je pripovedoval, da je šel
s čolnom po reki Orinoco navzgor od Puerta Ayacucha. Ravno to sva tudi midva
planirala, pa se žal ni izteklo po načrtih.
Srečala sva tudi Londončanko, s svojimi prijateljicami in prijatlom.
Fant je izgledal v redu človek, punce pa so bile čist prepite. Obe je morala
hudo boleti glava od preveč alkohola, saj so si na čelo pritiskale mokro brisačo.
In moje prvo večje potovanje je šlo proti koncu. Vesel sem bil da grem
domov, tako dolgo zdoma nisem bil še nikoli razen v času služenja vojaškega
roka. Moram priznati, da me je kar ves čas dajalo domotožje. Enkrat bolj,
drugič manj. Hkrati pa sem bil vesel, da sem šel na to pot in jo tudi uspešno
prestal. Takrat nisem niti pomislil, da bi šel naslednje leto spet na pot.
Preveč je bilo domotožja. Mogoče čez par let sem imel takrat v mislih. Na
srečo pa ni bilo tako.
Ocene stvari,
ki so pomembne za popotnika:
Ljudje: 4
Narava: 9
Živali: 5
Cene: 6
Transport: 9